John 4

4. Poglavje

1Ko torej zve Gospod, da so farizeji slišali, da Jezus dobiva in krščuje več učencev nego Janez 2(dasi Jezus sam ni krščeval, marveč učenci njegovi), 3zapusti Judejo in gre zopet v Galilejo. 4Moral je pa iti skozi Samarijo. 5Pride torej do samarijskega mesta, ki se imenuje Sihar, blizu zemljišča, ki ga je dal Jakob Jožefu, sinu svojemu. 6Tam pa je bil studenec Jakobov. Jezus torej, truden od pota, kakor je bil, sede k studencu. Bilo je okoli šeste ure. 7Kar pride žena iz Samarije zajemat vode. Veli ji Jezus: Daj mi piti. 8Učenci njegovi so namreč odšli v mesto, da kupijo živeža. 9Pa mu žena Samarijanka reče: Kako prosiš ti, ki si Jud, mene, ki sem žena Samarijanka, naj ti dam piti? (Judje namreč se ne pečajo s Samarijani.) 10Jezus odgovori in ji reče: Ko bi poznala dar Božji in kdo je, ki ti pravi: Daj mi piti, prosila bi ti njega, in dal bi ti žive vode. 11Reče mu žena: Gospod, saj še zajeti nimaš s čim, in vodnjak je globok: odkod imaš torej živo vodo? 12Si mar ti večji od našega očeta Jakoba, ki nam je dal ta vodnjak, in je sam iz njega pil in sinovi njegovi in živina njegova? 13Jezus odgovori in ji reče: Vsak, kdor pije od te vode, bo zopet žejen; 14kdorkoli pa se napije vode, ki mu jo jaz dam, ne bo žejen vekomaj, temuč voda, ki mu jo jaz dam, postane v njem studenec vode, ki teče v večno življenje. 15Reče mu žena: Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in da ne bom hodila semkaj zajemat. 16Veli ji Jezus: Pojdi, pokliči moža svojega in pridi sem. 17Žena odgovori in reče: Nimam moža. Reče ji Jezus: Prav si povedala: Nimam moža. 18Imela si namreč pet mož, in tisti, ki ga imaš sedaj, ni tvoj mož: to si po pravici povedala. 19Reče mu žena: Gospod, vidim, da si prorok. 20Očetje naši so na tej gori molili; vi pa pravite, da je v Jeruzalemu kraj, kjer se mora moliti. 21Reče ji Jezus: Žena, verjemi mi, da prihaja ura, ko ne boste molili Očeta ne na tej gori, ne v Jeruzalemu. 22Vi molite, česar ne veste; mi molimo, kar vemo: zakaj zveličanje pride od Judov. 23Ali prihaja ura in je že sedaj, ko bodo pravi molilci molili Očeta v duhu in resnici; saj Oče tudi išče takih, da bi ga molili. 24Bog je duh, in kateri ga molijo, morajo moliti v duhu in resnici. 25Reče mu žena: Vem, da pride Mesija (ki se imenuje Kristus); kadar on pride, nam vse oznani. 26Reče ji Jezus: Jaz sem, ki govorim s teboj. 27In v tem pridejo učenci njegovi in se čudijo, da se pogovarja z ženo; vendar pa nihče ne reče: Kaj hočeš? ali: Kaj se pogovarjaš ž njo? 28Žena torej pusti svoj vrč in odide v mesto in veli ljudem: 29Pridite, poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila, ali ni ta Kristus? 30In gredo iz mesta in pridejo k njemu. 31Medtem so ga pa učenci prosili, rekoč: Rabi, jej! 32On jim pa reče: Jaz imam jed, da jo jem, za katero vi ne veste. 33Učenci se torej pomenkujejo med seboj: Ali mu je kdo prinesel jesti? 34Reče jim Jezus: Moja jed je, da izpolnjujem voljo tega, ki me je poslal, in dopolnim delo njegovo. 35Ne pravite li vi, da je še štiri mesece, pa pride žetev? Glej, pravim vam, povzdignite oči in poglejte njive, da so že bele za žetev. 36Kdor žanje, prejema plačilo in zbira sad za večno življenje, da se skupaj radujeta, kdor seje in kdor žanje. 37Kajti v tem je pregovor resničen: Drugi je, ki seje, in drugi, ki žanje. 38Jaz sem vas poslal žet, česar vi niste obdelali; drugi so obdelali, in vi ste prišli v njih delo. 39Iz tega mesta je pa mnogo Samarijanov sprejelo vero vanj zavoljo besede žene, ki je pričala: Povedal mi je vse, kar sem storila. 40Ko pridejo torej Samarijani k njemu, ga prosijo, naj ostane pri njih. In ostal je tam dva dni. 41In veliko več jih je sprejelo vero zavoljo njegove besede. 42A ženi so pravili: Sedaj ne verujemo več zavoljo tvojega govorjenja, kajti sami smo slišali in vemo, da je ta resnično Zveličar sveta, Kristus. 43Po teh dveh dneh pa gre odtod v Galilejo. 44Kajti Jezus sam je pričal, da prorok nima časti v svoji domovini. 45Ko pa pride v Galilejo, ga sprejmo Galilejci, ker so videli vse, kar je storil v Jeruzalemu ob prazniku; bili so namreč tudi prišli na praznik. 46In zopet pride Jezus v Kano Galilejsko, kjer je bil izpremenil vodo v vino. In bil je neki kraljev uradnik, čigar sin je bil bolan, v Kafarnavmu. 47Ko ta sliši, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, gre k njemu in ga prosi, naj pride doli in mu ozdravi sina; ta je namreč umiral. 48Reče mu torej Jezus: Če znamenj in čudežev ne vidite, ne boste verovali. 49Reče mu kraljev uradnik: Gospod, pojdi doli, preden umrje otrok moj. 50Veli mu Jezus: Pojdi, sin tvoj je živ. Mož veruje besedi, ki mu jo je Jezus rekel, in gre. 51Ko pa je že na potu doli, ga srečajo hlapci njegovi in mu sporoče, da sin njegov živi. 52Vpraša jih torej, obkore mu je odleglo. In mu reko: Včeraj ob sedmi uri ga je pustila mrzlica. 53Tedaj spozna oče, da je bilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: Sin tvoj je živ. In je sprejel vero on in vsa hiša njegova. 54To je drugi čudež, ki ga je zopet storil Jezus, ko je prišel iz Judeje v Galilejo.